Velika večina nas je bila vzgojena v prepričanju, da moški ne smejo jokati. Že ko vidimo majhnega otroka, ki joče, je po navadi naša prva reakcija ta, da ga skušamo potolažiti z besedami, da naj ne joče, ker nam je hudo ob tem joku in želimo, da se čim prej konča. Nihče nas ni naučil, da je jok lahko zdravilo in da če z jokom izrazimo čustva, je to vse v redu in je tudi prav, da tej osebi pustimo, da joka. Kajti jok je le izraz čustev, ki jih nosimo v sebi.
Čustva pa imamo vsi, ne glede na spol. In zmotno je razmišljanje, da moški ne čutijo. Ravno tako čutijo, lahko še bolj intenzivno kot ženske.
Zame je pogumen moški tisti, ki si upa to priznati in je pri tem samozavesten. In močno verjamem v to, da po svetu hodi mnogo takšnih moških, ki tega v sebi še niso odkrili in je samo vprašanje časa, kdaj bodo.
Tako kot bi lahko rekli, da je jok kot neka tabu tema pri moških, je na drugi strani neko prepričanje, da imamo ženske dolg jezik v smislu, da precej jezikamo. Jezikamo, ko pride mož prepozno domov; jezikamo, ko mož spije kakšen kozarec alkohola preveč; jezikamo, ko se razjezi. Vrsto situacij lahko naštejem in vsak bi lahko dodal svojo.
Ob tem naštevanju ženskega jezikanja se vprašam, zakaj to ženske počnemo. Rečem lahko, da iz istega razloga kot moški ne jokajo. Ne zavedamo se, da za vsem tem v ozadju stojijo čustva. In ko tako jezikamo, se ne zavedamo, da smo v sebi jezne, žalostne, nesrečne in polne podobnih čustev. Teh čustev se ne zavedamo in jih tudi ne znamo izražati na ljubeč način.
Nihče nas ni naučil, da je pot k temu, da se spoznamo s svojimi čustvi in da je možno izražati svoja čustva na prijazen, sočuten način.
To vodi v izpolnjujoč in iskren odnos s partnerjem in takega si vsi zaslužimo in želimo imeti.
Objem, Manja