Pred časom sem poslušala na radiu intervju s slovensko blogerko, ki je rekla, da moški bolj slabo poslušajo. Na prvo žogo me je to spravilo v jezo, ob enem pa mi je dalo odličen povod v to, da o tem malo bolj razmislim.
Sama sem namreč mnenja, da temu ni tako. In me je presenetilo, da je to prepričanje tako zakoreninjeno v naši družbi, da je to kar splošno veljavno dejstvo in da je že narejena takšna sodba v naprej.
Ne želim izpostaviti, kdo je tukaj boljši poslušalec, moški ali ženska, temveč želim povedati, da smo lahko vsi dobri poslušalci, če imamo to možnost, le delujemo drugače. Potrebno je, da to razumemo.
Da, sama sem imela mnogo let dolg jezik, v smislu jezikanja, in danes popolnoma razumem svojega moškega, da je raje odšel ali pa enostavno preslišal vse moje ostre besede, ki sem mu jih izrekla. Kdo pa rad posluša napade, kritike, ki letijo v njegovo smer? In povrhu najverjetneje od vsega očitanega ni nič naredil. Kajti moji scenaristi v glavi so delali scenarije za najboljše ameriške filme. Oskarja dobijo takoj. ?
To ženske počnemo velikokrat, ne da bi se sploh zavedale, kaj je v ozadju. Vsa žalost, jeza, nemoč in občutek osamljenosti, ki se izražajo skozi to, da vse to stresamo na drugega. Ja kdo je pa najbolj priročen za vse to stresanje, če ne ravno naš moški???
Težko mi je bilo povedati, da me je strah. Težko mi je bilo povedati, da se ne počutim varno. Težko mi je bilo povedati, da ga pogrešam. Težko mi je bilo povedati, da si ga želim. In ker je bilo težko, sem raje napadala. In napadala. In napadala.
Prišel pa je trenutek, ko sem vse to morala priznati sama sebi, ker če si ne bi, sem se počutila, kot da me bo razneslo. In vse to sem mu povedala. In POSLUŠAL me je. Poslušal me je pa zato, ker sem govorila o sebi in nisem več napadala. Vendar sem to morala najprej pri SEBI opaziti in ključ do vsega pa je, da potem z majhnimi koraki delaš spremembe vsak dan. In MOŠKI bo poslušal.
Objem,
Manja