Kaj te spravi iz tira?

Ja, vem da so prazniki pred vrati in večina, ki imamo šolo obvezne otroke in delamo od doma, razmišljamo o tem, kdaj bodo že te počitnice, da si malo oddahnemo od vsega tega.

Delo od doma, šola od doma, kuhinja, pospravljanje, perilo itd. In ne, moški tukaj niste izjema. Tudi vam, vem da ni “lušno” in če mogoče nimate teh skrbi (ker je to na plečih vaše žene), verjamem da se vaše glave obremenjujejo z drugimi problemi.

Vsi smo v istem “sranju”.

Vem, da se je o tem že veliko pisalo in govorilo, ampak bolj ko se pogovarjam s svojimi strankami, bolj opažam, da smo starši tečni in sitni. In da nam v večini ni “fajn”. In ne glede na to, koliko se o tem govori/piše ne vemo, kaj dejansko v konkretni situaciji narediti.

Pogosto se nam zdi, da otroci ne dajo svojega maksimuma od sebe in da starši samo priganjamo, da delajo.

Na drugi strani pa otroci tarnajo, kako so starši nemogoči in samo nekaj želijo od nas.

Res je, vse je res.

In priznati si je treba, da si gremo velikokrat zelo na živce.

Ko sem zadnjič že desetič rekla svojim otrokom, naj si gresta sobo pospravit, je mali izjavil: “Mami, daj že priznaj, da ti greva na živce in zato si tečna”. V tistem trenutku sem se ustavila, zadihala in rekla: “Ja, na živce mi gresta. In sedaj mi povejta, če jaz pa vama ne grem na živce, ko smo 24/7 skupaj?”

In ko smo si to lepo povedali in priznali, je naelektreno okolje v katerem smo bili, kar na enkrat izginilo. Takoj je vse postalo lahkotno. To je moč iskrenega pogovora in izražanje tistega, kar dejansko čutimo. In bilo je izrečeno prav spoštljivo in nihče ni bil nad nekom ali pa pod nekom.

Neizpodbitno dejstvo je, da biti s sočlovekom ves čas ni enostavno in da taka konstantna prisotnost prinese veliko trenja (tudi če so to otroci, ki jih imamo najraje na celem svetu). In če in ko si to priznamo, da ni vedno vse super in lepo ter da so momenti, ko bi najraje vse skupaj nekam poslali, zavedanje sebe in okolice veliko bolj jasno in izražanje bolj skladno s tem, kako se dejansko takrat počutimo.

In pogosto mislimo, da ko to enkrat naredimo ali rečemo, bo pa po tem dejanju ali besedi vse super in pa lepo in potem bo pa vse drugače. Ja, naj te kar potolažim, da ne bo (verjamem, da to že veš, samo obnašamo se pa pogosto kot da vedno znova to pozabimo).

Kajti življenje je proces in ponavljanje enih in istih stvari (v večini primerov, vmes pa seveda pridejo spremembe, a o tem kdaj drugič).Zato se lepo name spomni naslednjič, ko boš svojemu partnerju/partnerki/otroku rekel/la nekaj takega: “Sem ti že stokrat rekel/la, pa se ni nič spremenilo”.

Takrat se le nasmej in globoko zadihaj. Kajti vse bo ok, tako ali drugače.

Vse dobro,

Manja