Je sreča v partnerskem odnosu le mit?

Poznaš eno ključno stvar, da živiš srečo v partnerskem odnosu?

Pred časom sem svoje sledilce na FB vprašala to isto vprašanje, kot je tukaj v naslovu. Dodala sem samo, da naj napišejo spodaj svoj komentar na to vprašanje.

Njihovi odgovori so bili:

• da je odnos daj-dam in da je sreča stvar posameznika;

• v odnosu si toliko srečen, kot si srečen s seboj in ne, ni mit;

• ko imaš rad/a sebe, si srečen/a in je vsak odnos samo še češnja na smetani in če iščeš srečo v odnosu, je ne boš našel/la;

• ni mit, je pa redkost;

• srečen si, če se naučiš živeti in v to spada tudi odnos in če samo čakaš, da te bo nekdo drug osrečil, pa je sreča mit.

Zanimivi odgovori in res sem bila vesela, da moji sledilci tako razmišljajo. Zakaj vesela? Beri dalje.

Če bi mene tole vprašanje vprašali pred 10 leti, bi zagotovo 100% potrdila in pritrdila, da je to mit in da prave sreče ne moreš živeti v partnerskem odnosu. Oziroma verjela sem, da mogoče že obstaja, vendar jaz je zagotovo ne bom dosegla, predvsem pa ne živela.

Danes vem, da sreča v partnerskem odnosu je mogoča. Da pa je mogoča, je potrebno narediti in si zagotoviti točno to eno stvar in ta ena stvar je prvi ključ.

Še predno pa ti jo povem, naj ti zaupam, zakaj sem bila prepričana, da je sreča v mojem partnerskem odnosu le mit in če tako razmišljaš, predvsem pa ne veš, kako živeti srečno v partnerskem odnosu, tudi ti, naj ti povem, da te razumem in prav dobro vem, kako ti je, ker sem bila sama dolgo časa tam oz. sem tako razmišljala, predvsem pa verjela, da prave sreče nikoli ne bom »našla« in živela.

Na začetku svojega partnerskega odnosa je bil občutek sreče nepopisen, bila sem simpatično zaslepljena pred tem, v kaj se pravzaprav spuščam. Počutila sem se kot v pravljici in bila največja princeska. Ta sreča se je s spoznavanjem partnerja in prvimi konflikti vse bolj manjšala. Razočaranja so bila vedno večja.

Dolgo časa sem živela v občutku, da dajem vse od sebe, se borim za celo družino, partner pa tega ne vidi, vzame si čas zase, gre s prijatelji na pivo in se pogosto obnaša, kot da me ne sliši, kaj mu govorim.

Sama pa sem ostajala doma in za vse skrbela. Izmučena, preutrujena, nezadovoljna, neslišana, nevidna, nesrečna. Dajala svoj čas, svoje sanje, svoje cilje, se prilagajala, odrekla svojim željam, hobijem. Živela v občutku, da živim življenje za vse druge, samo zase ne, in da to ni pravljica, ki sem jo sanjala in jo pričakovala kot mala deklica.

Seveda je za vse te moje občutke bil kriv moj partner. Ne posluša me, noče se pogovarjati z mano, ko mu kaj rečem, samo odide in nikoli ne naredi tega, kar ga prosim. Njemu je preprosto in lahko, sama pa se mučim za celo družino.

Zelo dolgo sem tako razmišljala. In veš kaj sem s časom ugotovila. Da za vse te občutke ni popolnoma nič kriv moj partner.

Zato sem se odločila. Rekla DOVOLJ JE. Dovolj je takšnega partnerskega odnosa, kjer se ne počutim živo, kjer ne živim sebe, kjer imam občutek, da moram za vse poskrbeti sama, če želim da je karkoli narejeno.

In tako prišla do treh super stvari, ki so me popeljale iz začaranega kroga nesreče v partnerskem odnosu in večnega nezadovoljstva v katerega sem se ujela.

Prva stvar, ki sem jo naredila, je bila ta, da sem se začela ZAVEDATI, da za mojo srečo ne potrebujem ničesar izven mene.

Kolikokrat sem si rekla, ko bo partner več doma in ne bo popival naokoli s prijatelji, bom pa lahko zadovoljna in srečna.

Če bi me samo malo bolj poslušal in naredil to, kar mu rečem, bi se lahko oddahnila in bi mi bilo veliko lažje. Ne bi bilo vse na mojih ramenih in ne bi čutila tolikšne teže v svojem partnerskem odnosu.

In to so bila vsa prepričanja, ki so bila usmerjena izven mene. Torej vso moč in odgovornost za svojo srečo in zadovoljstvo v partnerskem odnosu sem prelagala na njegova ramena (Ko bom …, bom srečna., Srečna bom, če …). In moj moški tega bremena ni zmogel. Zato je raje šel v družbo prijateljev, kjer je ob enem ali dveh pivih pozabil, kakšno težo mu nalaga partnerica.

To je naredil popolnoma nezavedno in ne zato, da bi mu bilo vseeno zame ali za družino. Enostavno ni zmogel (danes to vem, takrat je pa itak bil za vse kriv on in sva se vedno borila en proti drugemu).

Torej sedaj naj ti zaupam tale prvi ključ in to eno stvar, ki je meni pomagala do moje sreče.

Naučila sem se, da moram najprej poskrbeti zase.

S tem sem odvzela ogromno težo odgovornosti za lastno počutje in svojo srečo iz svojega partnerja in jo prestavila nase.

Vem, da se ti sedaj plete po glavi nekaj takega … Manja, tole sedaj nima smisla. Zgoraj si rekla, da se počutiš kot da je vse na tvojih ramenih, sedaj pa praviš, da moraš poskrbeti najprej zase in s tem odvzameš težo odgovornosti iz partnerjevih ramen in si oprtaš še več odgovornosti.

To nekako ne gre skupaj. Naj ti razložim.

Draga moja ženska, ne glede na to, kaj bo tvoj moški naredil zate, če ti v sebi sama s seboj ne boš srečna in zadovoljna ter prevzela svoje odgovornosti, vsa njegova dejanja ali besede nikoli ne bodo dovolj.

In na drugi strani dragi moj moški, oddahni se ob tem, da naj bi bil sam odgovoren za srečo tvoje partnerice. Ker vem, da čutiš, kako pomembno je zate, da imaš ob sebi srečno žensko. Tebi srečna ženska da motivacijo in je tvoje gorivo za to, da se boriš  in deluješ še naprej. Toda njena sreča ni tvoja obveza.

Torej kako sem najprej poskrbela sama zase in prevzela »pravo« odgovornost na svoja ramena?

Najprej sem se ustavila, se začela zazirati vase, se vprašala kaj iskreno kaj potrebujem, se iskreno vprašala kako se počutim in predvsem bila iskrena, kaj dejansko jaz prispevam ter dajem v partnerski odnos, v katerem sem (ne iz vloge žrtve, da samo jaz dajem, temveč se vprašala, kolikokrat sem mu dala kakšno pohvalo, kolikokrat sem bila ponosna nanj, kaj dobrega vedno naredi zame, pa tega sploh ne opazim).

Kolikokrat sem razmišljala v takšnem smislu: »Ne bom ga hvalila za tako malenkost, ki je samoumevna« ter »Lahko bi že vedel, da mi je težko in da bi mi lahko pomagal, njega pa ni in je raje s prijatelji, kot pa z mano in otroci.«

In pri tej brutalni iskrenosti bi se najraje pogreznila v zemljo. Ne, nisem bila tako »popolna« partnerica, kot sem samo sebe prepričevala. In to je tista odgovornost, ki je bila nujna, da sem si jo oprtala na svoja ramena, če sem želela biti srečna.

Dojela sem, da moram opraviti tisto, kar JAZ zmorem in morem. Sprejeti sebe, sprejeti drugega in sprejeti to, da nismo popolni ter iti v zavedanje, da mi življenje in družba (partner, družina, prijatelji itd.) niso popolnoma nič dolžni.

Če v tem trenutku tudi ti čutiš, da je dovolj tega in da želiš živeti srečno v svojem partnerskem odnosu pa ne veš kako priti do tega ter se želiš ukvarjati samo s tistimi stvarmi, na katere imaš vpliv, se mi pridruži na brezplačnem 2-dnevnem izzivu na tej povezavi.

Se vidimo tam.

Vse dobro.

Manja